Preležanini  rečemo tudi razjeda ali decubitus in je poškodba tkiva, ki je največkrat posledica zmanjšane prekrvavljenosti tkiva in mehanične okvare celic zaradi dolgotrajnega in neprekinjenega pritiska na posamezne dele telesa. Preležanina navadno nastane pri bolnikih, ki so zaradi različnih vzrokov nesposobni samostojnega obračanja oz. premikanja in menjavanja položajev, velik vpliv pa ima tudi neprimerna prehranjenost, zmanjšan vnos tekočin, nesposobnost zaznavanja bolečine in pritiska na kožo, nezmožnost kontroliranega izločanja vode in blata in drugo.

Najpogostejša mesta nastanka preležanin so mesta, kjer sta koža in tkivo stisnjena med podlago in kost. Ta mesta so uhlji, zatilje, lopatice, komolci, trtica, križni del, kolki, pete, gležnji, kolena, odvisno od lege telesa. Pri bolnikih, ki veliko sedijo, je velika možnost nastanka na sedalnih grčicah, pri bolnikih, ki imajo povečano telesno težo, lahko nastanejo preležanine v kožnih gubah (zadnjica, dimlje, trebuh, pod prsmi). Preležanine lahko nastanejo tudi pri slabo izdelanih mavčnih oblogah pri poškodbah, pri bolnikih, ki imajo uveden kateter ali sondo (nos, grlo, požiralnik, sapnik, sečnica) in drugih.

Na mestu dolgotrajnega pritiska na kožo se torej lahko pojavi vidna sprememba, kot so obarvanost kože (rdeče ali sivkaste barve), temperatura kože (predel je lahko bolj topel ali hladen kot ostali del kože), občutek (lahko čutimo bolečine ali srbečico na določenem predelu telesa), tekstura (mehkejši ali otrdel predel kože), lahko pa na koži opazimo razjedo ali mehurček, podoben žulju. Preležanine ločimo po stopnjah, glede na njihovo obsežnost, ukrepati pa je treba že ob prvih opažanjih sprememb kože.

Štiri stopnje preležanin:

1. stopnja: pordela koža, podobna sončni opeklini prve stopnje,
2. stopnja: površinska rana, videti kot odrgnina ali žulj, poškodovana je le zgornja plast kože,
3. stopnja: globlja rana, ki seže v podkožno tkivo, poškodovani so vsi sloji kože, vendar rana ne sega do mišičnega tkiva,
4. stopnja: poškodovane so vse plasti kože in okoliška tkiva, vključno z mišicami, vezmi in celo kostmi ter sklepi in sklepnimi ovojnicami.

Nastanku preležanin so večinoma izpostavljeni:

– nepokretni in oslabeli ljudje,
– ljudje s slabim psihičnim počutjem,
– nezavestni bolniki, ki nimajo možnosti zaznave pritiska,
– bolniki s paralizo ali parezo,
– slabo hranjeni, močno shujšani ali izsušeni bolniki v zadnjem stadiju kronične bolezni,
– bolniki, ki imajo dalj časa vročino,
– bolniki s sladkorno boleznijo ali kronično obstruktivno pljučno boleznijo,
– inkontinentni bolniki,
– bolniki s poškodbami, predvsem tisti, z opeklinami,
– bolniki s prekomerno telesno težo, saj je njihovo maščobno tkivo slabše, prepredeno s krvnimi žilami in se jih težje obrača,
– bolniki, ki jemljejo različna zdravila (npr. kortikosteroide ali citostatike)..

Posebej pozorni moramo biti pri inkontinentnih bolnikih, kjer moramo kožo umivati pri vsaki menjavi plenice in jo nato zaščititi z zaščitnimi kremami. Plenice in podloge naj bodo kakovostne in visoko vpojne.

Pri bolnikih, ki so inkontinentni, se poveča možnost za nastanek preležanin tudi do šestkrat. Vzrok za to je vlaga in mokrota, ki povečata trenje med kožo in posteljnino in otežita ali slabotnemu bolniku celo onemogočita gibanje oziroma spontano spremembo lege. Zaradi vlage pride tudi do maceracije oziroma razmehčanosti kože, ki je ob trenju veliko bolj občutljiva in neodporna za površinske poškodbe, pritisk in posledično za infekcijo oziroma okužbo.

Kako lahko ukrepamo zoper preležanine?

Najbolj pomembno je, da upoštevamo dejavnike, ki lahko vplivajo na nastanek preležanin in opazujemo morebitne spremembe na koži. Za bolnike, ki so nepremični, morajo skrbeti drugi. Pomembno je, da se z rednim obračanjem bolnika in menjavanjem položaja zmanjšuje pritisk na kožo. Bolnike je treba obračati podnevi in ponoči, najboljše na dve uri. Pri negi nepremičnih bolnikov si lahko pomagate z razbremenilnimi blazinami, ki morajo biti pravilno napolnjene in nameščene.

V kolikor se preležanine vseeno pojavijo, jih je treba primerno oskrbovati, saj obstaja nevarnost okužbe kožnega tkiva, same preležanine pa lahko precej zmanjšajo kakovost bolnikovega življenja. Kako poteka samozdravljenje preležanine, je odvisno od same stopnje preležanine ob začetku zdravljenja.

Zdravljenje odprtih ran lahko namreč traja več mesecev, medtem ko lahko pri prvi stopnji, ob upoštevanju zdravnikovih navodil in sami oskrbi preležanin, stanje bolnika hitro popravimo. Najpomembnejši ukrep je torej opazovanje kože bolnika in preprečevanje samega nastanka preležanin.

Uporaba raznih pripomočkov za preprečevanje preležanin je dopolnilo obračanju bolnika in ne nadomestilo za obračanje. Najpogosteje uporabljene so razbremenilne blazine; statične razporedijo pritisk na večjo površino, dinamične pa izmenično razporejajo pritisk v kratkih časovnih intervalih. Statične so lahko napolnjene z zrakom, tekočino, gelom, silikonom, so iz visoko elastične spominske pene. Dinamične blazine za svoje delovanje potrebujejo električno energijo. Obe vrsti blazin sta lahko samostojni ležišči, lahko pa sta v obliki nadvložka. Pacienti, ki so vezani na invalidski voziček, morajo imeti na njih sedežne blazine za razbremenitev pritiska. Blazine morajo učinkovito porazdeliti pritisk, zagotavljati znatno ugreznitev in omogočati menjavo položajev. Poznamo še druge pripomočke, kot so različni obroči različnih materialov, razne podlagalne blazine različnih materialov, opetniki, komolčniki, umetna in naravna krzna, podloge za različne dele telesa, podlagalne blazine za preprečevanje drsenja, strižne sile .

Care Protect Pedi

CareProtectPedi je edinstven in patentiran pripomoček za zaščito pred pojavom preležanin na stopalu (predvsem na peti). Namestitev je enostavna, pacientu omogoča ohranitev gibljivosti. Izdelan je iz koži prijaznega Jerseya, ki vsebuje 92% bombaža in 8% elastana. Care protect Pedi se pere na 60°C, lahko pa ga 10-krat operete tudi na 90°C.

Merita Halili,
LL Viva Prisojna